Na koncu severozahodne
Evrope – Zunanji Hebridi

Veliko mahanja oz. pozdravljanja v avtu. V navadi je seveda, ker je večina cest enopasovnih, da se ob neizogibnem ustavljanju zahvaljuješ sovoznikom na cesti, a na Barri se pozdravljajo ves čas tudi ko za to ni potrebe, podobno izkušnjo sem imel tudi na otoku Islay, kjer so nama razložili, da tako pač je. Se počutiš bolj domače so mi povedali. Bo že to veljalo tudi za Barro, ker dvomim, da se vseh 1100 ljudi pozna med sabo, ali pač? S temi mislimi, sem pomahal delavcu na trajektu, ki mi je dal dovoljenje za izkrcanje in že sem nazaj na Eriskayu, Barra je za nama in res jo priporočam vsem. Sedaj se vračava na že omenjeni Eriskay, majhen otok, a ne premajhen, da ne bi imel svoje vrste ponijev. Eriskayjski poniji so za nepoznavalce, kot sem bil jaz, večji kot si jih predstavljaš. Zaradi križanja pasem so le-ti ogrožena vrsta, a seveda na svojem »rodnem« otoku jih je še vedno kar nekaj in sva jih lahko mirno opazovala tudi od blizu, saj niso plašni in so pravi pozerji.

Krožni sprehod po zahodnem delu otoka naju je popeljal tudi čez dolgo plažo oz. školjčišče, saj ob vsakem koraku zdrobiš kakšno školjko, tako da sem se kmalu s slabo vestjo raje pomaknil bolj proti morju in na moker pesek. Nato pa dalje skozi vas, v trgovino, ki je obenem pošta po sladoled kot se na morju spodobi in se sprehodil mimo nogometnega igrišča. Ja, na tem odročnem otoku je nogometno igrišče. Pogosto videno na socialnih omrežjih kot (po mnenju Fife) eno od osmih najbolj slikovitih igrišč na svetu! In ja tukaj se tudi igra Uist and Barra League, žal tekme ta dan ni bilo, je pa zagotovo na spisku za naslednjič, ker to je pravi nogomet! Brez VAR-a, podkupnin, bogatih lastnikov, tu se gre za ponos otoka! Nimam fotografije, ja, ne vem kako je to možno, se pa odkupim s povezavo.

Mali Eriskay je bil vreden krajšega postanka, sedaj pa nazaj na sever, kjer sva le namenila nekaj časa večkrat prevoženemu Grimsayu. Metaforično bi Grimsay lahko primerjal s Slovenijo v očeh nemških turistov, ki se zgrnejo na hrvaško obalo vsako poletje, medtem ko jim je naša dežela le nujno zlo. S 149 prebivalci jih ima 15 več kot Eriskay, a ga ne smemo zamešati z Grimsayem na jugu Benbecule, ki jih ima le 24. (severni) Grimsay je ponudil nekaj na kar sem čakal že od začetka potovanja – morsko hrano. Kot se spodobi, ko dopustuješ na morju, je okušanje sveže pripravljene morske hrane in kot za nalašč je na tem otoku ob ribiški marini manjši bistro. No, pol trgovina z ribiško in turistično opremo in pol bistro, meni majhen, kar je pogosto dober znak, dobre volje naročim ‘langoustines’ v mislih, da so to ostrige (oysters), še danes ne vem, kako sem to zamešal, dobim seveda škampe, ki so bili seveda še vedno odlični, a toliko dela kot je z njimi za bolj malo mesa in kar visoko ceno… Še vedno pohvalim in predlagam, Grimsay, hvala in tudi krožna vožnja po otoku je vredna obvoza z glavne ceste.

Vrnil sem se tudi v Lochmaddy za obisk Taigh Chearsabhagh Museum & Arts Centre. Ja, res nima gelščina kaj povezave z angleščino. Obisk je bil namenjen predvsem razstavi o CalMac trajektih in res me je poučila o medsebojnem odnosu med podjetjem in otočani, ki so z izjemo letal povsem odvisni od njihovih trajektov. Glede na to, da je bil trajekt za Harris v zgodnjih urah naslednjega jutra, sva popoldne izkoristil še za skok na Berneray, ki je verjetno med najbolj peščenimi otoki na Škotskem, saj je celotna zahodna obala za na razglednico, koledar, ozadje, karkoli želite (3. najlepša plaža v Evropi pravi Lonely Planet). Vreme je bilo enako kot prejšnji dan na Barri skorajda povsem jasno, težko opisat, kako lepo, za povrhu pa še uzrem tri pliskavke ob obali. Za vikat, če ne celo onikat.

Ta dan je bil praktično in teoretično popoln, ampak še piko na i so postavili tjulnji v vasi na vzhodni obali, ki so se vremenu primerno sončili na majhnih otočkih v zalivu. Žal je bila brez fotoaparata ostrina bolj primerljiva z Nokio, ampak je pa in pa spomin na res res popoln dan.