Kot se spodobi na daljšem potovanju po Škotski je obvezen obisk destilarne, v tem primeru Harris Distillery, ki stoji prav v centru mesta. Kaj več o destilarni si preberite tukaj (link), a tu naj povem, da ta sploh ni znana toliko po viskiju ali ginu kot po zelo lepih steklenicah za gin, ki jih mnogi kupijo za dekoracijo ali vazo za rože. Je pa destilarna zelo moderna in še celo Haribo bonbone smo dobili, ker naj bi lepo dopolnjevali viski. Menda, pa že, če oni tako rečejo. Žal so bile cene za najin študentski proračun rahlo previsoke in tudi na skupinskem ogledu sva bila vsaj 25 let mlajši od vseh ostalih udeležencev in temu primerna je bila tudi najina kupna moč.

Videla sva enega najbolj fotogeničnih teniških igrišč na svetu, ki ga je še Nike omenil (prilagam tukaj povezavoza fotografijo).

Ker sva prejšnji dan odšla iz Tarberta na vzhod do Scalpaya, sta nama za danes ostali dve možnosti, na sever proti Lewisu ali na zahod proti vasi Huisinis in otoku Scarpa, izbrala sva slednjo. Prvi postanek je bila opazovalnica orlov, ki so bili začasno iztrebljeni, a so jih kasneje znova naselili in trenutno na Harrisu gnezdi 7 parov. Tekom 30 minut hoje do opazovalnice skozi tipično škotsko dolino na žalost orla nisva videla, a sprehod po lepo urejeni poti je bil povsem dobrodošel.

Nato je sledilo grajsko posestvo Amhuinnsuidhe (avuin-suey), ki sedaj služi luksuznemu turizmu vključno z ribištvom, lovstvom in vsem drugim, kar pritiče vrhu britanske družbe. Ker je posestvo na glavni cesti, se vsak turist zapelje povsem mimo gradu, a ob njem ni mogoče parkirati, tako da deluje občasno v okolici kar manjša zmeda. V njegovi bližini je tudi trgovinica, ki pa je vendarle namenjena turistom. Kakorkoli že, v kolikor imate ogromno denarja in si želite preživeti počitnice na Škotskem, vam gotovo ne bo žal.

Še nekaj minut in cesta se konča na istoimenski plaži in vasi Huisinis. Čeprav že malo navajen čistega peska, te taka pokrajina še vedno prevzame. Povzpela sva se na manjšo vzpetino, s katere se je zaradi zopet odličnega vremena odprl tako lep razgled na morje, gorat relief Harrisa in nenaseljene male otočke v bližini, da sva kar malo posedela in res uživala. Nato pa je sledil daljši sprehod ali pohod, kakorkoli si štiri kilometre razlagate, do plaže Traigh Mhelein predvsem pa najbližje točke do otoka Scarp, ki so ga zadnji prebivalci zapustili nedolgo nazaj v letu 1970. Kot stalnica na Škotskem, se na otoku še vedno pasejo ovce in štiri hiše še nudijo možnost za poletni oddih, ne le lastnikom, ampak tudi turistom.

Huisinis ima urejene sanitarije in parkirišča za avtodome in bi ga verjetno uvrstil v sam vrh možnih prenočišč za avtodome na potovanju po Zunanjih Hebridih. No, ko sva se vračala po isti poti nazaj do Tarberta sva kmalu opazila tudi orla, ki se nama je prej skrival, tako da ni nujno, da obiščete opazovalnico, četudi je poučna o živalstvu na Harrisu. Naj omenim tudi obilico ne preveč plašnih jelenov ob cestah.