Na koncu severozahodne
Evrope – Zunanji Hebridi

(Žal je bil dan tako na tesnem s časom, da nimam niti ene fotografije prvega dne.)

Zapuščava Stirling in se napotiva proti otoku Skye in njegovemu severnemu pristanišču Uig, ki povezuje otok Skye s Tarbertom na Harrisu in Lochmaddyjem na Severnem Uistu (juistu). Iz nekdanje škotske prestolnice na otoke, ki so, gledano skozi statistiko govorcev škotske gelščine, najbolj “škotski”. Vožnja naj bi trajala okoli šest ur in ob začetku te poti se zamislim, kam vse bi lahko v šestih urah prišel iz Ljubljane, mogoče v Beograd, Budimpešto, Milan, Brno ali na Dunaj in bližnjo Bratislavo, a na vse destinacije po avtocesti, do Uiga pa čez drn in strn, po dobro urejenih cestah, a malo bolj počasi. Po otoku Skye pa tudi po enopasovni cesti kot je v Sloveniji v navadi bolj po gozdnih cestah.

Kot se spodobi, imava predviden prihod v pristanišče le deset minut pred uro za vkrcanje na trajekt, kar pomeni, da drviva mimo turističnih znamenitosti, za katere bi lahko brez slabe vesti porabil vseh deset dni namenjenih za ta izlet. Dolina Glencoe, Fort William, grad Eilean Donan in otok Skye, ki ga trume turistov oblegajo dan in noč, a danes za naju predstavljajo le tranzitni otok do zadnjega kopnega pred Severno Ameriko – Zunanjimi Hebridi.

Prihod v pristanišče je uspešen, kot zadnja se postaviva v vrsto za otočanom (otočanom izven glavnega otoka Velike Britanije) dobro znanim rdečim CalMac trajektom. Podjetje, ki otočanom širom Hebridov povzroča nemalo sivih las, zaradi odpovedanih plovb. Vse bolj zaostreni varnostni protokoli pomenijo, da marsikateri trajekt, ki bi pred nekaj desetletji odplul, danes obstane v pristanišču, to lahko pomeni zamujeno dostavo hrane, pošte, popravil ipd. Potniki, ki obtičijo lahko le upajo, da ima naslednji trajekt prosta mesta, kar sem sam občutil na lastni koži ob izletu na otok Islay.

Danes je k sreči vse v najlepšem redu, še celo kot prva se zapeljeva na ogromen trajekt, ki je ob začetku aprila še dokaj prazen, turistična sezona se šele dobro začenja. »Na morje grem«, si mislim, a ne tisto domače Jadransko morje, tokrat čez ožino Little Minch, ki povezuje skupino šestih otokov po imenu Uist z otokom Skye. Zagotovo pri CalMacu ne morem okrcati njihove gostinske ponudbe in udobnih salonov, iz katerih dveurno prečkanje ožine, mine skorajda prehitro. Zame je bil cilj Lochmaddy na otoku Severni Uist, kjer sva se tokrat kot zadnja izkrcala in počasi namenila proti prenočišču. Ves promet iz trajekta se kmalu razdeli ob prvem križišču, kjer sta možnosti le dve: sever ali jug. Na sever proti otoku Harris ali na jug proti otoku Benbecula, »izgubiti se torej ne moreva«, je prvo olajšanje, ko zavijeva južno in se kot zadnja v karavani začneva peljati po izjemno lepo urejenih cestah proti prvemu postanku Barpa Langais; kameni kupoli, ki priča o naselbinah na teh odročnih krajih že v kameni dobi, ko so otoki bili še porasli z gozdom, ki ga je danes le še za vzorec.

Veter je neizprosen, ne ravno kot primorska burja, a vendarle tako močen, da vem, da je poleg mene Atlantski ocean. Po dvajsetih minutah vožnje prispem v prenočišče Tractor Shed Camping Pods – star hlev, ki je preurejen v skupni prostor s kopalnicami in pred njim majhne lesene hiške za spanje. Starejši gospod mi razkaže prostore, neprestan veter in dež sta ga bržkone postarala, a še vedno je nasmejan in opraviči se zaradi manjših nepravilnosti na hiškah, nevedeč, da sem sam prav vesel, ko najdem kaj urejeno bolj po domače. V skupnih prostorih spoznam dva kolesarja iz Londona in gospoda srednjih let iz Liverpoola. V zadnjih petih minutah sem torej spoznal štiri Britance, a slišal tri popolnoma drugačne dialekte, kot študentsko stanovanje v Ljubljani, v katerem se najdejo Primorec, Prekmurec in Korošec.

»S kolesom v takem vetru je pogumno,« pripomnim in izvem, da bosta ravno zaradi vetra morala skrajšati svoj izlet, saj se jima je načrt poti podrl. Ne glede na to, poudarita, da bi Hebridean Way priporočila vsakomur. Kolesarska in pohodniška pot, ki je bila odprta leta 2017, kot še ena v vrsti podobnih iniciativ za privabljanje popotnikov, kot so West Highland Way, Speyside Way, John o’ Groats Trail itd. Izrečem jima spoštovanje, a se z gospodom iz Liverpoola vendarle strinjava, da to ni za naju. Daljša potovanja s kolesom me zaenkrat še niso pritegnila. Mogoče pa kdaj v prihodnosti. Malo po tem, ko sonce zaide za Atlantik, se odpravim v posteljo nakar zaslišim zvok, ki se lahko primerja le z NLP-jem iz znanstvenofantastičnih filmov. No, naj se popravim, menda naj bi šlo za nekaj podobnega meketanju koz, kajti oglašala se je kozica, prva v vrsti številnih živali, ki jih bom videl prvič na tem potovanju. Njihovo nenavadno oglašanje lahko poslušate tukaj.