Na koncu severozahodne
Evrope – Zunanji Hebridi

Dan se je začel z najbolj znanim kamnitim krogom na Škotskem oz. v tem primeru stoječih kamnov postavljenih v obliko križa Calanais Standing Stones. Večina ljudi pozna angleški Stonehenge, a je le ta mlajši od kamnov v Calanaisu. Pri kamnitih krogih, ovalih, križih in podobnih monolitih je seveda velikokrat stvar zanimanja za staro zgodovino. Za nekatere so le-ti brezpomenski veliki kamni, medtem ko za druge veljajo za ene najbolj zanimivih skulptur na svetu. Temu primerno bi zato tudi rekel, da je predlog ogleda odvisen od vašega zanimanja.

Vseeno sem vesel, da sva si jih ogledala v živo. Blizu sva se za trenutek ustavila tudi v vasi Gearrannan, ki je ena od najbolje ohranjenih vasi s tradicionalnimi hišami s slamnato kritino. Zatem pa je nastopila velika težava. Nedelje na Lewisu še vedno veljajo za sveti dan in dan počitka. Trgovine in večina bencinskih črpalk je zaprtih. Midva sva na to kratko malo pozabila. Ne bom dramatično zapletal, le povedal, da sem prvič v življenju v avtu videl števec za gorivo na čisti ničli. Komaj sva se pripeljala in tudi časovno ujela bencinsko črpalko v Stornowayu, kar je rahlo zapletlo načrt celotnega dne. Sedaj veste: natočite gorivo v soboto, če ste kjerkoli na Zunanjih Hebridih!

Če naju je pot že prisilno zapeljala do Stornowaya sva jo nadaljevala na sever do plaže Garry, ki je bila malce drugačna od vseh ostalih zaradi manjše jame, ki je dostopna le ob oseki. Nato pa sva se odpeljala do tam kamor sva mislila iti že pred bencinsko stisko do svetilnika na Butt of Lewis, ki je najbolj severna točka Zunanjih Hebridov in primerna točka za zaključek najinega potovanja po Zunanjih Hebridih, kjer se konča tudi The Hebridean Way. Sama okolica ni nič kaj posebnega pod vtisi vseh lepot zadnjih osmih dni, a je vseeno vredna trenutka razmisleka. Se usedeš, pogledaš proti Atlantiku in pomisliš, da od tu dalje ležijo le Ferski otoki, Islandija, Grenlandija in nekje daleč Kanada. Ja, res sva šla potovat »bogu za hrbtom« (kar se Evrope tiče).