Na koncu severozahodne
Evrope – Zunanji Hebridi

Čakava, čakava in ne dočakava. Vsaj pet minut že stojiva v pekarni in nikjer nikogar, a to je glavna oz. skoraj edina pekarna v okolici in predlagana s strani neznancev, ki jim radi slepo zaupamo na Googlu. Prav tako hrana izgleda in diši pregrešno dobro, vendarle se prikaže starejša gospa, ki se opraviči in pravi, da naslednjič, naj kar zakričim. Vem, da so Škoti humoren in glasen narod, a kaj takega redko slišiš, no, po domače, lepo. Naročim in stopim ven v sončno jutro, sedaj že na otoku Benbecula, do katerega sva prišel prek dveh nasipov iz Severnega Uista za kakšno minuto na Grimsay in nato na Benbeculo. Raven otok, poln malih jezerc, sladke ali slane vode, kdo bi vedel, z glavno bolnico in letališčem (enosmerna letalska karta iz Glasgowa cca. 200€) deluje kot središče za tukajšnje otočane, a za turiste je Benbecula dokaj nezanimiva.

Po vsega sedemnajstih minutah vožnje, sva že na Južnem Uistu, ki ima ravno glavno cesto po zahodni obali, kjer živi večina prebivalcev. Vzhod je zaradi »visokih« hribov in nedostopnosti skorajda neposeljen z izjemo pristanišča Lochboisdale. Kot marsikje v Britanskem otočju, je tudi tukaj ovc precej več kot ljudi, kar je razumljivo, saj se okoli 70 % prebivalcev vsaj v neki meri ukvarja s kmetijstvom, natančneje s »croftingom«. Crofting je edinstven način kmetijstva na škotskih otokih in višavju, ki se je razvilo predvsem po »višavskih čistkah« v 18. stoletju Danes so seveda kmetijska opravila modernizirana, a crofting še vedno predstavlja eno najbolj prepoznavnih tradicij teh otokov. Posledica obdelovanja zemlje pa je tudi edinstveni »machair«, ki je obalni pas, kjer raste trava na katerega veter še prinaša pesek z obale. Te edinstvene ekosisteme sedaj previdno načrtno obdelujejo, saj so v prid tako ljudem kot pestremu naboru ptic, ki vsako pomlad in poletje gnezdijo na teh površinah.

Prvi postanek je bil naravni rezervat Loch Druidibeag, in nato dalje do ene od redkih dostopnih točk na vzhodni obali Loch Skipport. Na Škotskem in predvsem tu na otokih je vse povezano z vodami, saj je pokrajina bolj kot ne eno samo veliko mokrišče. Vendarle bi preskočil te krajše postanke in se navezal na muzej v Kildonanu. Do tega trenutka, gelščine še nisva zasledila, a tu pa ob vstopu v muzeju – gelski radio. Kustosinja prav tako v gelščini po telefonu živo razpravlja, kar se zdi nekaj zelo pomembnega. Tu sva jo le slišala, na skrajnem robu Škotske, jezik Škotov, no, seveda je zgodba o jezikih zapletena, a na kratko rečeno, gelščina je bila glavni škotski jezik, ki so ga Angleži sistematično iztrebili. Sodi v skupino gelskih jezikov, kjer sta še irska in manska gelščina. V zadnjih desetletjih jezik pridobiva na zanimanju in ima trenutno 70 000 govorcev, na Zunanjih Hebridih ga govori več kot 50% prebivalstva, a številka je upadla zaradi angleških priseljencev (še vedno jim ne dajo miru). In ta gospa je bila ena od govork. Žal sva bila nepripravljena, brez dober dan in hvala, kot katerikoli drug turist.

Naj pa povem, da je bil ta muzej eden od vrhuncev celotnega potovanja. Začutiš kako težko je bilo življenje na teh odročnih otokih v preteklih dvesto letih. Vsakomur, ki se poda na to pot, bi ga iz srca priporočil. So torej ti otoki še ena zadnjih utrdb starih Škotov, ki se upirajo Angležem? Brez dvoma je tu smiselno vprašanje koliko skupnega sploh imata prebivalec Južnega Uista in predmestja Glasgowa, a to so že teme za brezciljne večerne pogovore ob viskiju, tako da nazaj na cesto in proti Beinn Mhoru.

Beinn Mhor oz. Velika gora oz. vrh, ki jih je na Škotskem ravno toliko kot v Sloveniji, čeprav tale res ni visoka, vsega 620 m. A naj bi bila gora in ne le to, tudi najbolj zahodna gora Škotske. Kljub manjši nadmorski višini, je težko dostopna in bi vzpon trajal več ur, tako da sva se povzpela le na majhen hribček, kjer naju je kljub odličnemu sončnemu vremenu le namočila ploha trajajoča reci piši tri minute. Še sva se učila, da nikoli ne traja predolgo. Pot naju je nato vodila nazaj na Severni Uist, vmesna postojanka na bencinski črpalki je bila seveda dražja kot sicer, a povsem razumljivo glede na lokacijo. Za zadnji vrhunec dneva pa vzpon (z avtom) do razgledne točke, s katere se vidi Sv. Kildo. Nekdaj poseljeno skupino otokov, ki je najbolj zahodna točka Škotske izpostavljena sredi Atlantskega oceana. Odlično vreme s še boljšim razgledom, na Sv. Kildo se pa podam, ko bom imel fotoaparat in objektiv, ki jo bo lahko primerno ovekovečil.