Na koncu severozahodne
Evrope – Zunanji Hebridi

Dan za povratek na “celino”. Ampak zaradi odročnosti otočja, je dan namenjen potovanju nazaj proti domačemu Stirlingu vse prej kot dolgočasen. Najprej sva si ob čakanju na trajekt ogledala Stornoway, ki je prijetno obmorsko mesto z zvrhano mero kavarn, trgovinic in podobnih turističnih zadev.

Nato pa najbolj napet in stresen trenutek celotnega potovanja! Pijeva kavo in debatirava o preteklih dneh, nakar čisto podzavestno še enkrat preverim odhod trajekta oz. bolj natančneje čas za vkrcanje. In v življenju mi ni srce tako poskočilo kot takrat, ko sem videl, da je čas za vkrcanje 45 in 30 minut pred odhodom kot je bila stalnica na vseh prejšnjih trajektih. Se razume, saj je trajekt tudi večji od vseh prejšnjih in temu primerno je vkrcanje daljše. Ja, bila sva ena tistih turistov, ki potem prosita, da dvignejo zapornico, ko so vsi ostali že bili v vrsti. Je uspelo, a še sedaj me je sram. No ja, ker je bil šele začetek turistične sezone trajekt ni bil niti pri polovični kapaciteti, tako da nihče ni bil jezen. Od takrat pregledam vsako karto za trajekt petkrat.

Na Zunanje Hebride sva prišla čez preliv The Little Minch, sedaj pa čez večjega brata The Minch, kjer živijo modri možje Mincha (Blue men of the Minch) manj znani kot Nessie, a teh raje ne bi videl, ko sem eno uro vožnje s trajektom oddaljen od celine. Tokrat so se nas usmilili in so bili razgledi nazaj proti Lewisu in Harrisu in naprej proti Summer Isles(ang. Poletni otoki) in Ullapoolu obsijani s soncem. Naj še enkrat poudarim, da so trajekti res udobni in založeni z vsem kar ti srce poželi.

Spet na celini in v ribiški vasi Ullapool, ki je postala to kar vidimo danes konec 18. stol. kot eden od glavnih pristanišč za ribarjenje slanikov. Ima tipično mrežasto postavitev ulic, kar je bilo v tistih časih moderno, drugače je pa še eden od krajev, ki so danes močno prilagojeni turistom, saj služi kot glavno pristanišče za odhod na Lewis in pomembna postojanka na slavni NC500. Malo sprehoda, hrane in že kmalu dalje, saj je čas že preganjal, do prenočišča v hostlu v Torridonu pa še dobri dve uri vožnje, ker sva se odločila za panoramsko vožnjo ob obali. Veliko lepih vasic in tudi gora, ki sva jih le obvozila in bodo počakali za naslednjič. Predvsem bi izpostavil Torridon, ki sem ga kasneje obiskal, zaradi odličnih gora, razgledov in miru.

Zadnji, 11. dan je sledila le še štiriurna vožnja do Stirlinga, tekom katere sva se zapeljala prek najbolj slavnega škotskega prelaza Bealach na Bà (najvišja točka 626 m). Sicer ga po mojem skromnem mnenju Vršič daleč prekaša, a drugačno okolje mu da nek drugačen čar.