Na koncu severozahodne
Evrope – Zunanji Hebridi

V kolikor bi bil navdušenec nad pticami, bi bil Severni Uist verjetno vrhunec tega potovanja. Prvi postanek je bil rezervat Balranald v lasti RSPB (The Royal Society for the Protection of Birds), kjer je glavna zvezda kosec. Sam mislim, da sem ga videl, a glede na število ptic med paritveno sezono na teh redko poseljenih otokih, je povsem možno, da sem videl kakšno povsem drugo ptico. Tu naju je prvič tudi vreme opomnilo, da sva še vedno na Škotskem, saj se je dež menjal s soncem vsakih deset minut, a temu primerno, je bilo lahko predvideti, kdaj prihaja ploha, saj je zaradi zelo ravninske topografije otoka, črn prihajajoč oblak lahko opaziti.

Glavno krožno pot sva zapustila in se napotil prvi izmed mnogih peščenih plaž naproti, v tem primeru Clachan Sands, kjer je skupina domačink ravno zaključila svoje nedeljsko jutranje kopanje. V kolikor se čudite, kdo pri zdravi pameti bi se kopal pri takih temperaturah, naj povem, da sem delil podobno mnenje, a po daljšem sprehodu sem tudi sam želel zaplavati. To je bilo tekom tistih sončnih desetih minut. Resda je bilo morje hladno in vreme ne ravno poletno, a ob sedenju na belem pesku me je še vedno preveval občutek morja in brezskrbnosti. Tako prostrana plaža in nikjer nikogar, seveda je to pogojeno z obiskom v aprilu, ko vreme še ni najbolj toplo in dejstvu, da na Severnem Uistu živi le okoli 1,300 ljudi na 303 km² (širše območje Ljubljane).

Prav zaradi teh dejavnikov je bila vožnja do Lochmaddyja, glavnega kraja na otoku, prijetna in bolj panoramska, saj nisva srečala skoraj nikogar. Nedelji primerno je bilo vse zaprto in tiho, vključno z muzejem, h kateremu sva se nameravala vrniti nekaj dni kasneje. Tu je bila tudi velika camera obscura znotraj kamene kupole imenovane »The Hut of the Shadows«. Od tu pa pot nazaj po krožni poti do edinega lokalnega puba, kjer me štirje Američani, zaradi svoje izbire viskija označijo za Škota, češ, da zagotovo veliko vem o njih. Pridobljeno znanje iz številnih obiskov destilarn z veseljem delim z njimi, nakar pogovor počasi zamre in v pub vstopijo štirje moški, ki so prispeli z zadnjim trajektom in bodo nastanjeni na otoku za tri dni za popravilo elektrike. Tu, ob pivu, naredijo načrt za naslednji dan, zdi se, da so redni gostje, saj se z lastnico dobro razumejo. Tako se zdi, da dnevi tečejo malce počasneje na oddaljenem koncu Evrope.