Na koncu severozahodne
Evrope – Zunanji Hebridi

Zjutraj je sledil krajši sprehod do templja, tekom katerega sva videla eno najbolj barvno raznolikih druščin krav. Nato pa pot na sever, saj je iz Tarberta ostala neobiskana le še severna cesta proti Lewisu. Le-ta je reliefno nasprotje Harrisa, kjer tudi tiči eden od razlogov za dva imena na enem otoku. Lewis je dolg in položen, z največjim mestom na vseh Hebridih s pribl. 7000 prebivalci – Stornoway. Dan je bil namenjen predvsem vožnji in raziskovanju JZ obale Lewisa, kjer se najde »outstanding scenery and beaches« (angl. izjemna pokrajina in plaže; to niso moje besede, ampak citirano iz prometnega znaka, ja prometnega znaka ob cesti).

Prvi postanek Aird Uig, kjer je bila največja trgovina na zaupanje ti. Honesty shop z najrazličnejšimi izdelki brez prodajalca, najrazličnejše drobnarije do večjih torb in stenskih slik. Je pa vas znana predvsem po zapuščeni letalski vojaški bazi, ki jih je na škotskih otokih malo morje, veliko tudi še delujočih. Izjemna geostrateška pozicija Škotske ob Atlantiku in Severnem morju je za britansko vojsko izrednega pomena, tako da so taki in drugačni vojaški objekti na izletih škotska stalnica.

Nedaleč stran sva se zopet ustavila za malce dlje časa v Uig-u (beseda skandinavskega izvora: zaliv). Njihov community cafe/shop služi kot glavna lokalna restavracija za druženje ob vikendih, ki je sicer del osnovne šole. Na otoku so, zaradi nizkega števila prebivalcev, večnamenske zgradbe pogoste. Zaznala sva tudi gelščino, kar je le še potrditev tega, kar je hiter pogled po restavraciji, kjer so prevladovali starejši ljudje, že nakazal. Kraj ni dobil imena Uig zaman, saj leži okoli velikega zaliva, ki pa ga večina ne pokriva morje ampak pesek brez konca in kraja. Seveda so tu velika nihanja glede na plimovanje, a je zagotovo plaža, ki mi je najbolj ostala v spominu!

Po odhodu cesta postaja čedalje bolj prazna, saj cesta vodi le še do štirih manjših vasi. Te majhne vasi seveda niso polne malih trgovin, kavarn ipd., saj v te konce otoka le malokdo zaide. Verjetno najbolj znana vas je Mangersta, po kateri so ime dobili Mangersta Sea Stacks oz. samostoječi kameni stolpiči ob obali z visokimi klifi, ki je ob prej omenjeni plaži najlepši naravni relief na otoku Lewis. Meni pa je najbolj ostal v spominu pobarvan prometni znak ob izhodu iz vasi Mangersta.

Nisva se zapeljala do povsem zadnje vasi Mealasta,saj se nama je preostanek dnevne svetlobe zdelo bolje porabiti za obisk otoka Great Bernera(povezanega z mostom). Čez njega vodi lepa krožna pot, ki je na celotnih ozkih Zunanjih Hebridih dokaj redka. Na otoku bi z veseljem šotoril ali ostal dlje časa, saj je se je zdel prijazen turistom, predvsem pa me je navdušila zgodba o uporu, ki je znana pod imenom Bernera Riot. Upor je bil bit na sodiščih in predstavlja prvi uspešen upor (šele leta 1874) in je bil povod za kasnejšo Crofters War in kmečke reforme. (Mogoče dam link). O višavskih čistkah in dalje tu ne bom dolgovezil, a na tem otoku me je ta primer res prevzel.

Na ta dan sva prevozila kar 300 km, ampak to je 300 kilometrov neprestanih razgledov, takih in drugačnih reliefnih struktur, manjših vasi in peščenih plaž, tako da vožnja res nikoli ni mučna, še posebej ob začetku turistične sezone, ko so ceste po večini prazne.