Na koncu severozahodne
Evrope – Zunanji Hebridi

Četrti trajekt in že deseti otok: Harris oziroma Lewis & Harris. Eno uro dolg trajekt je bil ravno dovolj, da sem se podučil o zgodovini enega otoka z dvema imenoma. Na kratko povedano je to en otok, a zaradi goratega juga in ravninskega severa sta se uveljavila dva imena Lewis pokriva severni dve tretjini in Harris preostal južni del. Vseeno je to le en otok, ki je tretji največji otok (za Veliko Britanijo in Irsko) v Britanskem otočju. Prispeva na Harris, vreme je le dobilo značilen moker škotski značaj, prvi postanek pa trgovinica Grannie Annie’s. V enoprostorni trgovinici nikogar, v kotu na mizi kuverte, drobiž, vpisna knjiga in nabiralnik. Po hitrem preletu navodil je jasno, da tu napišeš, kaj si kupil, denar daš v kuverto in nato v nabiralnik in po potrebi vzameš drobiž. Trgovinica prodaja rabljene obleke, starinske predmete ipd. Škoti te trgovine imenujejo ‘honesty shops’, ker delujejo na principu zaupanja v kupca, da res plača, kar je vzel. Ta je bila zagotovo najboljša kar sem jih do sedaj videl. Največkrat se ta princip uporablja pri prodaji jajc pred kmetijami ali včasih tudi pecivo. Manj dela je s prodajo in izogneš se davku, koliko izgubijo s tatvinami pa vedo le oni. Je pa seveda za take trgovinice treba iti kar daleč ven iz Glasgowa in Edinburga.

Tople nogavice kupljene, sedaj pa po Golden Road(Zlata cesta), ki se vije po vzhodni obali Harrisa do glavnega mesta Tarbert (gelsko: An Tairbeart – dobesedno zemeljska ožina). Kljub pompoznemu imenu Golden Road (menda poimenovana zaradi visokih stroškov gradnje, saj je teren samo gor ali dol in povsod le mokra šota in mah) je to enopasovna cesta, ki je ne bi ravno priporočal avtodomom. Z rahlim dežjem in meglicami je bila še bolj pristna kot v sončnem vremenu, kratek postanek pri cerkvi Sv. Clementa nato pa dalje proti razstavi Clo Mor Harris Tweed Exhibition.Še prej omenim to, da sicer sam nisem umetniški tip človeka, a vsak, ki je, bi na Golden Road prišel na svoj račun, saj se zdi, da je tak ali drugačen umetniški studio v vsaki vasi.

Harris Tweed.Končno sem prišel tja, iz kjer dejansko izhaja. Vsak turist, ki pride na Škotsko ga vidi v vsaki trgovini s spominki ali prikladen ponaredek po nižji ceni. Na kratko rečeno so to vsi volneni izdelki znani po grobosti tkanine in odpornosti na mraz, ki so od rojstva ovce do zadnjih šivov narejeni na zunanjih Hebridih (ne le na otoku Harris). Ime Harris je dobilo, ker ga je tedanja lastnica otoka Harris v drugi polovici 19. stol. vzljubila in dvignila zanimanje med ostalimi premožnimi družinami po Škotski (več o Harris tvidu). Danes je izdelkov malo morje, zdaleč ne le oblačila, medtem ko sem si sam že dolgo želel prisrčnice, v katero lahko nalijem viski in si lažem, da sem res pravi Škot. Kupil sem jo kakšnih 20 minut kasneje v glavnem mestu Harrisa Tarbert v Harris Tweed Isle of Harris Shop, kjer se žal cene kljub krajšemu transportu ne zdijo nič nižje, a za tak uporaben spominek z veseljem plačam £20.

Popoldne sva izkoristila še za ogled otoka Scalpay, na katerega za spremembo vodi most in ne nasip in daljši krožni sprehod do svetilnika in ob obali in čez močvirnato pot nazaj do avta in do povsem novega apartmaja, ki je bil v lasti lokalnega potapljača, ki na roko nabira pokrovače in klapavice. Po naključju smo se našli, ko sva si kupila večerjo v Lorna’s Larder in mi je zastonj podaril kar nekaj pokrovač. Naj že vnaprej povem, da so bile odlično v kombinaciji z white pudding-om (podobno kot black pudding le brez krvi). Tako da Lorna’s Larder zelo zelo priporočam! Res priporočam tudi brez podarjenih školjk, res odlična morska hrana. Po nasvetu lastnika, da se v zalivu pred apartmajem zadržujejo vidre, sem jih res ob sončnem zahodu tudi videl, res se na zunanjih Hebridih nagledaš divjih živali.